KAJ JE TRAVMA

​

»Travma je nevidna sila, ki oblikuje naše življenje. Oblikuje način, na katerega živimo, ljubimo in si osmišljamo svet. V njej ležijo naše najgloblje rane. Travma ni ogrožajoč dogodek, ki se nam je zgodil, temveč je travma to, kar je ostalo v našem telesu kot posledica tega dogodka.« (Gabor Mate, 2019)

Travma se torej zgodi v telesu kot posledica enkratnega izjemno stresnega in/ali ogrožajočega dogodka ali pa kot posledica ponavljajočih dogodkov, ki so bili neuglašeni na posameznikove osnovne potrebe po varnosti, ljubezni in sprejemanju. Če izkušnje teh dogodkov presegajo človekove trenutne kapacitete za spoprijemanje z njimi in njihovo integracijo, potem delujejo uničevalno na posameznikovo psiho in telo.

Travma se razvije, kadar je za posameznika nek dogodek PREINTENZIVEN, PREHITER in/ali PREZGODAJ. Zato se z njim ne zmore spoprijeti z občutkom kontrole in možnostjo izbire, ki bi mu omogočila, da bi ob tem ohranil občutek fizične in psihološke integritete.

Ker ljudje lahko zelo različno doživljamo isto situacijo, ni nujno, da vsi udeleženi v istem ogrožajočem dogodku razvijejo travmo. Ali bo nek dogodek povzročil travmo ali ne, je odvisno predvsem od subjektivnega odziva, ki je povezan z oceno občutka ogroženosti in nemoči.

Peter Levine, utemeljitelj metode Somatsko doživljanje, pravi, da travmatski simptomi niso povzročeni s samim dogodkom, temveč da nastanejo, kadar se energija, ki ostaja od ogrožajoče izkušnje, ne sprosti iz telesa. Ta intenzivna, preživetvena energija ostaja ujeta v živčnem sistemu, od koder lahko povzroča kaos v naših telesih in psihi.

»Travma je notranji prisilni jopič, ki nastane, ko pogubni trenutek zamrzne v času. Travma zavira razvoj bitja in duši naše poskuse, da gremo naprej s svojim življenjem. To nas oddaljuje od nas samih, od drugih, od narave in duha. Ko smo preplavljeni z grožnjo, smo zamrznjeni v strahu; kot da so naše instinktivne preživitvene energije pripravljene za izhod, a nimajo kam iti«. (Peter Levine, 1997).

 

VRSTE TRAVME

 

Poznamo več vrst travm, v grobem pa jih delimo v tri skupine:

• akutna - šok travma, je posledica enkratnega travmatičnega dogodka – npr. prometne nesreče, fizičnega in/ali spolnega napada, naravne nesreče (npr. poplava, potres, požar, orkan), težjega medicinskga postopka (operacije, težji zobozdravniški posegi), hujših padcev, zaduštitve, utapljanja in drugih težjih fizičnih poškodb.

• kronična travma, se razvije kot posledica ponavljajočega dogajanja – npr. nasilje v družini, vojna, psihično nasilje na delovnem mestu, soočanje s kroničnimi bolečinami, soočanje s težjo boleznijo (npr. rak) …

• kompleksna/razvojna travma, ki nastane kot posledica odraščanja v okolju, ki je bilo izjemno neuglašeno na otrokove osnovne potrebe po varnosti, ljubezni in sprejemanju.

​

​

SIMPTOMI TRAVME

​

Neposredne in naravne reakcije na ogrožajoč dogodek so občutek strahu, nemoči ali celo groze. Naravni odziv na takšne situacije je lahko boj, beg ali zamrznitev, kar je povezano z dogajanjem v našem avtonomnem živčnem sistemu in ostalimi dimenzijami funkcioniranja (čustvovanjem, razmišljanjem, vedenjem).

Akutne stresne reakcije se lahko pojavijo po nekaj urah, dnevih ali tednih in so lahko naslednje: ponavljajoči in vsiljivi spomini, strahovi, čustvena otrplost, odtujenost, zmedenost, motnje v prehranjevanju, motnje v spanju, motnje v zbranosti in spominu. Naravno je, da oseba po ogrožajočem dogodku čuti nekaj od naštetih simptomov, ki pa naj bi po nekaj tednih izzveneli.

Če se te reakcije ne zaključijo po šestih mesecih, govorimo o posttravmatski stresni motnji, katere simptomi lahko vključujejo:

•  podoživljanje dogodka (vsiljivi spomini, nočne more, kompulzivno izpostavljanje situacijam, ki spominjajo na dogodek, stiske ob pojavih, ki spominjajo na dogodek)

• izogibanje (mislim, čustvom, telesnim občutkom, situacijam, osebam, predmetom, ki spominjajo na dogodek, upad interesa za vsakodnevne aktivnosti, opuščanje dejavnosti, opuščanje življenjskih vlog, težave pri spominjanju na dogodek, čustvena otopelost, občutek krivde)

• previsoka ali prenizka vzburjenost avtonomnega živčnega sistema (ali nihanje med obema ekstremoma),

• kronična vzburjenost avtonomnega živčnega sistema (oseba se hitro prestraši, se refleksno zdrzne ob določenih nenadnih dražljajih, izbruhi jeze, razdražljivost, motnje zbranosti, motnje spanja, mišična napetost, izčrpanost, povečana previdnost),

• spremembe v čustvovanju (nezmožnost regulacije čustev, čustvena nihanja, ponavljajoča se ali trajna čustva tesnobe, strahu ali panike, čustvena otrplost, občutek izgubljenosti, odsotnost stika s svojimi potrebami),

• spremenjene predstave o sebi, o drugih, o svetu, zmeda identitete.

 

Travmatske reakcije so odvisne od vrste, trajanja in intenzitete ogrožajočega dogodka, od osebe (telesne značilnosti, osebnostne značilnosti, občutek kapacitete soočiti se z nevarnostjo), od konteksta dogodka in od podpore okolja.

Simptomi travme se lahko pojavijo takoj, lahko pa ostanejo skriti ter privrejo na plano šele čez leta ali celo desetletja, običajno v kakšnem stresnem obdobju človeka ali po nekem novem travmatičnem dogodku.

Dodatne posledice travme so lahko tudi: razvojno nazadovanje pri otrocih, težave v odnosih, destruktivna in samo-destruktivna vedenja, motnje hranjenja, zloraba psihoaktivnih substanc …

Lahko pa se zgodi tudi, da doživljamo simptome travme, vendar nimamo zavedanja, da bi bili travmatizirani. Možne razlage za to so:

• dogodek se je zgodil pred delovanjem eksplicitnega spomina, torej v zgodnjem otroštvu, ko vpletenost ali pričevanje v ogrožajočemu dogodku ni shranjena v eksplicitnem spominu,

• trajajoča izpostavljenost - zlasti v otroštvu - ponavljajočim škodljivim razmeram, kontinuiranim ogrožajočim dogodkom, zanemarjanju, neuglašenosti skrbnikov na otrokove razvojne in odnosne potrebe, kjer vsak posamičen enkraten dogodek morda ne pomeni travme, vendar pa ponavljanje vodi v razvoj simptomatike kompleksne razvojne travme.

​

Kadar gre za kompleksno razvojno travmo, ta v temeljih pomembno vpliva na otrokov razvoj in na sisteme, ki so odgovorni za regulacijo posameznikovih psiholoških in bioloških sistemov.